Zupnije.com | remsnik | Glasilo Župnije


VELIKA NOČ 2020

VELIKA NOČ, kot je še ni bilo

 

V začetku marca je minilo sedem let, odkar sem v vaših župnijah duhovni pomočnik. In ves ta čas rad prihajam med vas. Včasih sem pomislil, kaj bo mojo pot iz Maribora k vam prekinilo: ali me bo morda škof – prestavil kam drugam, ali bo to kakšna moja bolezen, ali kaj drugega. Nikoli pa mi ni prišlo na misel, da bi to bila epidemija, po vrhu še tako nevarna, zahrbtna. Ki v našem življenju marsikaj postavlja na glavo: kar je bilo v vsakdanjem življenju samoumevno in pomembno, sedaj ni, in obratno. Najbolj nenavadno pa je to, da če si hočemo dobro, moramo biti med seboj bolj oddaljeni, previdni drug pred drugim. Se ne smemo družiti. Tudi v naših cerkvah ne, kar nima primere v zgodovini. Čudno torej, da v tej situaciji moramo stopiti skupaj tako, da se držimo narazen.

Pogrešam vas in pogosto mislim na vas. Sprašujem se, kako živite: ali upoštevate navodila, ali se čutite osamljeni, ali vas navdaja strah ali tesnoba? Ali pogrešate naša srečanja v cerkvi in jih nadomestite z družinsko molitvijo? Nekaj sporočil dobim od g. župnika Jožeta, nekaj od drugih. Pri vsem pa vam vsem želim, da bi ta čas preizkušnje znali in zmogli obrniti sebi in nam vsem v dobro. Zato vam želim, da bi v tem času na novo odkrili in se bolj zavedali, kako pomembni so za vsakega od nas drugi: najprej naše družine, ko smo lahko tudi sedaj skupaj; naši sorodniki, prijatelji, sosedi, sošolci, in drugi. Tudi sedaj imamo različne možnosti, da jim to pokažemo (zlasti s pomočjo telefona in interneta).

Želim vam, da bi uspešno premagovali svoje strahove, bojazni, tesnobo, osamljenost. Da bi se tudi kot verniki, kot sestre in bratje po krstu, med seboj na različne načine podpirali, zlasti z molitvijo. Da bi naše župnijske skupnosti nosili v svojem srcu. Ko človek naredi nekaj dobrega, to pomiri tudi naše strahove. Sedaj po vaših namenih mašujem v Mariboru. In močno vam želim vam, da bi tudi v teh razmerah čim lepše, kolikor je mogoče, obhajali velikonočne praznike.  Da boste letos na cvetno nedeljo sami blagoslovili pomladno zelenje. Na veliki četrtek se bomo vsi spomnili, da je to rojstni dan maše in duhovniškega poklica. Na veliki petek se bomo priklonili (in prižgali svečo) Kristusovemu križu in vsem trpečim. In tako na veliko noč čutili Kristusovo zmagoslavje.  Poseben odmev velikonočnega veselja pa bo, ko se bomo lahko spet srečali. In skupaj zapeli: Aleluja!   Dr. Vinko Potočnik

Vsem želimo lepo obhajanje velikonočnih praznikov,

        Vinko Potočnik, duhovni pomočnik in Jože Motaln, župnik.

 

Bližina v distanci…

          Smo v obdobju, ki nas je presenetilo. V času, ko se bolj zavedamo krhkosti in tega, da nič ni samoumevno. Stvari so se postavile na glavo – ljubezni do bližnjega sedaj ne izkazujemo z obiskom ali dotikom, ampak s tem, da se drugemu ne približamo. Kljub temu raste solidarnost. Negotovost, v kateri smo, nas vabi k temu, da bolj mislimo na ljudi, ki vse svoje življenje preživijo v negotovosti, na trpeče v deželah, kjer je vojna, na begunce, na ljudi v Zagrebu, ki jih je poleg vsega prizadel še potres ... Težko je ob tem najti prave besede. Koliko ljudi se boji za svojo službo, za preživetje sebe in svoje družine. Številke brezposelnih strmo naraščajo. Prav tako pa tudi številke obolelih. Zdravniki in zdravstveni delavci nosijo veliko breme. Ob njih so tukaj še drugi poklici, ki so pomembni. Hvala vsem, ki v tem času delajo, ker brez njih ne gre. Prav tako pa hvala vsem, ki svojo največjo odgovornost opravijo s tem, da ostanejo doma in s tem rešujejo življenja. Svet po koroni bo drugačen. Kakšen, še ne vemo. Čeprav v teh dneh obhajamo sv. maše le na daljavo, nam je lahko Bog bližje kot kadarkoli prej. V branju Svetega pisma, v pomoči starejšim, ne da bi jih pri tem ogrožali, in v molitvi za vse, ki jih imamo radi. Tudi v distanci smo si lahko blizu. Mateja Rihter iz Kaple

 

Molitev v času krhkosti
Vsemogočni, večni Bog, poživitev v težavah, opora v šibkosti!
Od Tebe prejemajo vsa bitja moč, obstoj in življenje. K Tebi prihajamo, ko te prosimo usmiljenja, ker danes bolj kot kdaj koli prej prepoznavamo krhkost človeškega bivanja, ko doživljamo novo virusno epidemijo. Tebi, Gospod, zaupamo bolne in njihove družine. Podari ozdravljenje njihovemu telesu, njihovi duši in njihovemu duhu! Pomagaj vsem članom družbe prevzeti lastno odgovornost in okrepiti duha medsebojne solidarnosti. Okrepi zdravnike in zdravstveno osebje v prvi vrsti ter vse negovalke in negovalce pri opravljanju njihove službe in jim bodi opora. Ti, ki si vir vsega dobrega, blagoslovi z obiljem svojih darov človeško družino, odvrni od nas vse slabo in podari vsem kristjanom trdno vero. Osvobodi nas te epidemije, ki nas hudo prizadene, da se bomo radi vrnili k običajnim nalogam in te bomo lahko s prenovljenim srcem slavili in se ti zahvaljevali. Amen.


Živimo v času globokega hrepenenja po nečem, čisto preprostem, kar smo imeli vedno na dosegu, hrepenimo po srečanju, po stisku roke, po objemu, po skupnem praznovanju. Minili bodo temni dnevi. Dvignili nas bodo k Luči, da prečiščeni in prenovljeni zaživimo novo življenjem z Njim, ki je naš Odrešenik. Sodelavci Karitas smo z vami povezani v molitvi, še posebej s tistimi, ki so najranljivejši med nami. Vsem želimo blagoslovljen praznik Velike noči, mir v srcu, predvsem pa dušnega in telesnega zdravja. Jožica Tomšič, voditeljica Karitas

------------------------------------------------------------------------------------------

Marijino sporočilo v Medjugorju, 25. 3. 2020 »Dragi otroci! Jaz sem z vami vsa ta leta, da vas povedem na pot odrešenja. Vrnite se k mojemu Sinu, vrnite se k molitvi in postu. Otročiči, dopustite, da Bog govori vašemu srcu, ker satan vlada in želi uničiti vaša življenja in zemljo, po kateri hodite. Bodite pogumni in se odločite za svetost. Spreobrnjenje boste videli v svojih srcih in družinah, molitev se bo slišala, Bog bo uslišal vaše vpitje in vam dal mir.«

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Papež Frančišek mestu in svetu (27. 3. 2020): »Iznenada  nas je presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga.. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre. … Gospod nas vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost in pomen tem uram.

 

En droben virus nas je slekel (kot so slekli Jezusa na 10. postaji križevega pota). Slekel je naše mogočne oprave, sesul naše sisteme, razgalil našo krhkost, strl naše lažne bogove. Naredil nas je ranljive in majhne. Tudi drugega pred drugim. Sosed pozdravi soseda, z balkona si pomahata ženi, ki že leta nista govorili, zazvoni telefon, prek katerega skrben glas vnuka sprašuje babico, kako je. Postali smo človeški. Ne zaradi virusa, ampak zaradi Milosti, ki nam je poslana v času te epidemije. Kajti v človeški nemoči se kaže Božja moč in prav težke situacije rojevajo nove svetnike, take, za »sosedovimi vrati«. On živi sta besedi, ki sta za vedno spremenili tok zgodovine. Nič več ni enako kakor prej, nobena bolečina ne more več imeti zadnje besede, nobena grožnja smrti se ne more več bohotiti nad Njegovo zmago. Luč je premagala temo in tema se je morala poraženo umakniti. Tako bo tudi s to epidemijo. Njen rok je omejen. Težka skala je že odvaljena, kraj smrti, trpljenja, krivic in bolečin že postaja vstajenjski vrt srečanja, življenja in upanja. Anja Kastelic

free hit counters
free hit counters